Bor, Matej: Šel je popotnik skozi atomski vek 5

Šel je popotnik skozi atomski vek

in je dobil službo.

Nočno.

V kombinezonu, gumijastih škornjih

in z brizgalno v rokah

je hodil po ulicah

in spiral umazanijo,

ki jo je nanje odlagal atomski vek.

Pa je našel tam rdečo vrtnico.

Pobral ja je in očistil

in si jo zataknil v gumbnico.

- Kako naj ti povrnem?

je rekla roža.

- Ne osuj se,

dokler bo v mojem srcu še kaj veselja.

In še preden je izgovoril do kraja,

se je roža osula.

- Čudno, čudno, je pomislil

in se kar tak

v kombinezonu in gumijastih škornjih

spustil v svoje srce,

in ko je hodil pa njem,

se mu je zdelo,

da hodi po mrakotnih,

zatohlih, brezkončnih kanalih,

kamor vse noči izpira umazanijo,

ki jo na ulice odlaga atomski vek.

In zdelo se mu je, da ve,

zakaj je roža ovenela.